Potem ko smo upanje na to opustili že mi sami. Bo držalo, da smo mladi in smo zagnani, torej želimo, moramo, bomo. Uredili lastno spletko. Ves čas, ko se na teh straneh ni odvilo kaj prida veliko, se je med stenami našega studia in onstran njih dogajalo obilno… ah, pri tem pa nas je ves čas skeleče pekla vest, ker je tista ljudska tako preklemansko držala. Kovačeva kobila je bila bosa. V naš zagovor naj povemo, da smo bili to stran pripravljeni izpopolnjevati do tiste mere… pri kateri smo ugotovili, da nam je zmanjkalo časa. Da bi se ukvarjali z vsem tistim, kar smo že naredili. In da ta čas veliko raje namenimo naročnikom, rečem ter projektom, ki jih bomo še naredili. In da bi ukvarjanje s samimi seboj pomenilo, da smo ta čas pognali v prazno.

Torej tukaj smo. Spametovani. Delamo tisto kot vselej – tisto, kar znamo. Bezamo v ideje, besede, oblike in slike. Vse v družbi povprečno dobre kave, ki jo zmore naša čajna kuhinja. In če smo tukaj (in zdaj, bi bilo smiselno dodati), se na teh straneh ne trudite najti skrbno popredalčkane projekte naše preteklosti. Te boste zasledili kvečjemu v kakšnem nostalgičnem flešbeku. Bržkone pa bomo v tole virtualno čajno kuhinjo odložili domislice, okruške in trohice naše sedanjosti. Jp, agencijske. Osebne. Na vse pretege neformalne.