Zgodba o tem, kako lahko gre vse narobe. To ni zgodba, kakršne vam običajno pravijo agencije…  Res je, da gre pri delu velikokrat vse dobro in prav. In tovrstne zgodbe preberete pogosto.  Lahko pa gre tudi vse narobe, da bi bilo na koncu vse prav. In to je ena tistih zgodb.

Dobili smo nalogo, da za našega naročnika pripravimo poslovno darilo. Pravzaprav priložnostno darilo, s katerim se bodo zahvalili članom ameriškega senata in kongresa za donacije ter podporo, ki so nudili organizaciji v preteklem obdobju. V ta namen smo se skupaj odločili, da jim poklonimo punčke iz cunj, ki so topel glasnik dela organizacije s »težkim« imenom (Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min), obenem pa ročno delo Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Punčke bodo k svojim novim lastnikom pripotovale lično okvirjene. In tu nekje se zgodba o tem, kaj vse lahko gre narobe, začne. Kot je to že običaj v agencijah, je bilo časa za izvedbo malo. Premalo. Okvirji, kot smo jih zasnovali, v Španiji. Evropa v snežnih zametih. In tam nekod tudi tovornjak, naložen z okvirji. Ko so se snežni zameti naposled polegli in je tovornjak z okvirji pripotoval, so bili ti naloženi nekje daleč v njegovi globini. Morda se to ne sliši velika reč, kadar pa ura tiktaka zadnje minute, je počasno razlaganje celotnega tovora mučno opravilo.

Ko so bili okvirji naposled razloženi, se je pokvarila žaga. Ki ni odpovedala že lep čas. In ko je pričela delovati žaga, so se pričeli lomiti okvirji. Čeravno smo imeli veliko rezerve, smo jih porabili do zadnjega centimetra. Zmanjkalo je manevrskega prostora, da gre narobe še kaj. Tako smo vendarle uokvirjene punčke naložili v vozilo, se odpravili naročniku naproti in… ostali na pol poti. S pokvarjenim avtomobilom. Ko smo tudi tega z lastnim tekom spravili v tek, smo na okvirjih našli napako, zaradi katere bi morali ponoviti celotno zgodbo. Nekje od začetka drugega odstavka naprej. Da so »zaklete« smo pričeli razmišljati že nekoliko poprej. Sosledje nesrečnih dogodkov se je pričelo enkrat takrat, ko smo punčke začeli »prebadati« oziroma jih šivati na podlago.

Danes so punčke pri svojih novih lastnikih ali pa vsaj na poti k njim. Še dolgo potem, ko smo jih pospremili na njihovo pot čez domnevno največjo svetovno lužo, smo zadrževali dih. In upali, da bo od tu naprej zopet vse prav in v najlepšem redu. Drži pa, da bomo naslednjič temeljiteje premislili, preden jih bomo pričeli prebadati ali zapirati v okvirje.