Pomlad namreč. Veselili smo se, da jo bomo na predvečer Gregorjevega pospremili z lučmi. Tisti, ki ste z nami v dnevnem pogovoru z nami, veste o čem govorimo. Naši potencialni naročniki – tudi. Vsem drugim pa je namenjen zapis o tem, zakaj smo tako neskrbno preskočili osmi marec.

Ker smo želeli proslaviti Gregorjevo.

V starih časih je bil namreč sv. Gregor, ki je po julijanskem koledarju godoval prav na prvi pomladni dan, 12. marca, znan kot prinašalec luči. Dan se je podaljšal, ljudje so se iz domov preselili na plano in obrtnikom ni bilo treba več delati ob luči. Tako se je rodil običaj, da so na Gregorjevo  luč iz prostorov ponesli ven – simbolično so papirnate ladjice s prižganimi svečkami spustili po vodi. Menili so, da bo voda odnesla mukotrpno delo ob slabi luči.

In ker se nam je po takšni zimi pomlad zdela precej dobra ideja, smo tokrat preskočila voščila ob osmem marcu in se lotili priprave gregorčkov. V našem primeru sestavljivih kartonskih hišic, ki jih je moč pripeti na plavajočo podlago, vanje položiti svečko in jih spustiti po vodi. Prejemnike hišk smo pozvali, naj za hip ustavijo svoj nagli dnevni ples, zajamejo sapo in »zanesejo luč v vodo«. Naj odplavijo neprijetno delo ob slabi luči in pozdravijo prihajajoče pomladne dni.

Vse je že vse kazalo naravnost odlično; ptiči so pričeli s svojim razbrzdanim čebljanjem, v ulice se je prikradla tista težko-opredeljiva-obljuba-pomladi, naša pošiljka hišk se je lično odpremljena nahajala na svoji gotovi poti k prejemnikom in ko smo že mislili, da je prišla – pomlad  namreč – se je nekje zalomilo.

Iz steklene kletke zremo na plano, opazujemo sneženi tango in razmišljamo, ali si je zima le omislila čisto nove porcelanaste zobe? Medtem, ko smo mi mislili, da je odšla.

Ljubi prejemniki gregorčkov in ljubi vsi ostali: konec tedna nam je bila obljubljena pomlad. Ni še vse izgubljeno!