Nedavno se je v gomili prispele »delovne pošte« in »izjemnih ponudb« znašlo pripeto sporočilo:

Spoštovana gospa tajnica!
Zbiramo znamke in imamo veliko prijateljev iz tujine, ki prav tako zbirajo znamke in če slučajno mečete znamke iz kuvert za nagradno igro v koš, se za njih toplo priporočamo. Preprosto odstrižete del kuverte.
Hvala lepa, pravijo da vprašati ni greh.

In zakaj ne. Kuverte  po doglednem času tako ali tako romajo v naš razrezovalnik z ljubkovalnim imenom Lovro. In smo. Izrezovali znamke. Ko se jih je nabralo dovolj, smo dodali še tiste, ki so po naključju lovile kozmični kompost (po domače: prah) po naši pisarni. Ter pošiljko odposlali na priloženi naslov.

Nekaj dni kasneje je skozi režo našega elektronskega nabiralnika padlo sporočilo:

Dobila sva vašo ogromno pošiljko! Jaz sem bila prav ganjena, ne samo presenečena – hvala vam vsem!!!
Sploh nisem mogla prej odgovoriti ker sva urejala znamke in ker preprosta beseda “hvala” sploh ne pove dovolj…
Kar ne morem verjeti, da ste tako prijazni in se v odziv na najino prošnjo tako zelo potrudite!
Ne vem, kakšne vrednosti imajo te znamke za “poklicne” zbiratelje, zame, kot za obnavljanje hobija iz “rane mladosti”  in za sina, ki ga zdaj učim, kaj in kako se z znamkami dela, je vsaka znamka veliko vredna. Še najmanj je vredna znamka, ki jo kupiš in požigosaš na pošti in jo potem menjaš naprej – ker se vidi, da ni bila uporabljena..    Večine izmed  vaših znamk sploh še nisem imela, saj so te iz tujine tako stare, da so že v albumih ali pa ne obstajajo več, tako, da jih je praktično nemogoče dobiti, zato še enrkat HVALA!!!  Vse podvojene že točno vem, s kom jih bom zamenjala oz. komu podarila.

Lep pozdrav!
Nejc in mamica

Pa da ne bom predolga – še enkrat iskrena hvala!!
Vesela sem, da sem si vas upala povprašat za prispele znamke!

Prav imajo, ko pravijo. Vprašati ni greh.