Več na Nedvidnih Zlobcih “samih”.

Ker smo želeli proslaviti Gregorjevo.

V starih časih je bil namreč sv. Gregor, ki je po julijanskem koledarju godoval prav na prvi pomladni dan, 12. marca, znan kot prinašalec luči. Dan se je podaljšal, ljudje so se iz domov preselili na plano in obrtnikom ni bilo treba več delati ob luči. Tako se je rodil običaj, da so na Gregorjevo  luč iz prostorov ponesli ven – simbolično so papirnate ladjice s prižganimi svečkami spustili po vodi. Menili so, da bo voda odnesla mukotrpno delo ob slabi luči.

In ker se nam je po takšni zimi pomlad zdela precej dobra ideja, smo tokrat preskočila voščila ob osmem marcu in se lotili priprave gregorčkov. V našem primeru sestavljivih kartonskih hišic, ki jih je moč pripeti na plavajočo podlago, vanje položiti svečko in jih spustiti po vodi. Prejemnike hišk smo pozvali, naj za hip ustavijo svoj nagli dnevni ples, zajamejo sapo in »zanesejo luč v vodo«. Naj odplavijo neprijetno delo ob slabi luči in pozdravijo prihajajoče pomladne dni.

Vse je že vse kazalo naravnost odlično; ptiči so pričeli s svojim razbrzdanim čebljanjem, v ulice se je prikradla tista težko-opredeljiva-obljuba-pomladi, naša pošiljka hišk se je lično odpremljena nahajala na svoji gotovi poti k prejemnikom in ko smo že mislili, da je prišla – pomlad  namreč – se je nekje zalomilo.

Iz steklene kletke zremo na plano, opazujemo sneženi tango in razmišljamo, ali si je zima le omislila čisto nove porcelanaste zobe? Medtem, ko smo mi mislili, da je odšla.

Ljubi prejemniki gregorčkov in ljubi vsi ostali: konec tedna nam je bila obljubljena pomlad. Ni še vse izgubljeno!

Naj ste danes mame ali hčere, babice ali vnukinje.
Naj ste danes garalke, priganjalke, počivalke, objemalke ali pripovedovalke.
Naj vas spomnimo, da je danes vaš dan.

Svet vas je ustvaril z najtehtnejšim razlogom:
brez vas ga preprosto več ne bi več bilo.

Lep praznik vam želimo!

Dobili smo nalogo, da za našega naročnika pripravimo poslovno darilo. Pravzaprav priložnostno darilo, s katerim se bodo zahvalili članom ameriškega senata in kongresa za donacije ter podporo, ki so nudili organizaciji v preteklem obdobju. V ta namen smo se skupaj odločili, da jim poklonimo punčke iz cunj, ki so topel glasnik dela organizacije s »težkim« imenom (Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min), obenem pa ročno delo Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Punčke bodo k svojim novim lastnikom pripotovale lično okvirjene. In tu nekje se zgodba o tem, kaj vse lahko gre narobe, začne. Kot je to že običaj v agencijah, je bilo časa za izvedbo malo. Premalo. Okvirji, kot smo jih zasnovali, v Španiji. Evropa v snežnih zametih. In tam nekod tudi tovornjak, naložen z okvirji. Ko so se snežni zameti naposled polegli in je tovornjak z okvirji pripotoval, so bili ti naloženi nekje daleč v njegovi globini. Morda se to ne sliši velika reč, kadar pa ura tiktaka zadnje minute, je počasno razlaganje celotnega tovora mučno opravilo.

Ko so bili okvirji naposled razloženi, se je pokvarila žaga. Ki ni odpovedala že lep čas. In ko je pričela delovati žaga, so se pričeli lomiti okvirji. Čeravno smo imeli veliko rezerve, smo jih porabili do zadnjega centimetra. Zmanjkalo je manevrskega prostora, da gre narobe še kaj. Tako smo vendarle uokvirjene punčke naložili v vozilo, se odpravili naročniku naproti in… ostali na pol poti. S pokvarjenim avtomobilom. Ko smo tudi tega z lastnim tekom spravili v tek, smo na okvirjih našli napako, zaradi katere bi morali ponoviti celotno zgodbo. Nekje od začetka drugega odstavka naprej. Da so »zaklete« smo pričeli razmišljati že nekoliko poprej. Sosledje nesrečnih dogodkov se je pričelo enkrat takrat, ko smo punčke začeli »prebadati« oziroma jih šivati na podlago.

Danes so punčke pri svojih novih lastnikih ali pa vsaj na poti k njim. Še dolgo potem, ko smo jih pospremili na njihovo pot čez domnevno največjo svetovno lužo, smo zadrževali dih. In upali, da bo od tu naprej zopet vse prav in v najlepšem redu. Drži pa, da bomo naslednjič temeljiteje premislili, preden jih bomo pričeli prebadati ali zapirati v okvirje.

Spoštovana gospa tajnica!
Zbiramo znamke in imamo veliko prijateljev iz tujine, ki prav tako zbirajo znamke in če slučajno mečete znamke iz kuvert za nagradno igro v koš, se za njih toplo priporočamo. Preprosto odstrižete del kuverte.
Hvala lepa, pravijo da vprašati ni greh.

In zakaj ne. Kuverte  po doglednem času tako ali tako romajo v naš razrezovalnik z ljubkovalnim imenom Lovro. In smo. Izrezovali znamke. Ko se jih je nabralo dovolj, smo dodali še tiste, ki so po naključju lovile kozmični kompost (po domače: prah) po naši pisarni. Ter pošiljko odposlali na priloženi naslov.

Nekaj dni kasneje je skozi režo našega elektronskega nabiralnika padlo sporočilo:

Dobila sva vašo ogromno pošiljko! Jaz sem bila prav ganjena, ne samo presenečena – hvala vam vsem!!!
Sploh nisem mogla prej odgovoriti ker sva urejala znamke in ker preprosta beseda “hvala” sploh ne pove dovolj…
Kar ne morem verjeti, da ste tako prijazni in se v odziv na najino prošnjo tako zelo potrudite!
Ne vem, kakšne vrednosti imajo te znamke za “poklicne” zbiratelje, zame, kot za obnavljanje hobija iz “rane mladosti”  in za sina, ki ga zdaj učim, kaj in kako se z znamkami dela, je vsaka znamka veliko vredna. Še najmanj je vredna znamka, ki jo kupiš in požigosaš na pošti in jo potem menjaš naprej – ker se vidi, da ni bila uporabljena..    Večine izmed  vaših znamk sploh še nisem imela, saj so te iz tujine tako stare, da so že v albumih ali pa ne obstajajo več, tako, da jih je praktično nemogoče dobiti, zato še enrkat HVALA!!!  Vse podvojene že točno vem, s kom jih bom zamenjala oz. komu podarila.

Lep pozdrav!
Nejc in mamica

Pa da ne bom predolga – še enkrat iskrena hvala!!
Vesela sem, da sem si vas upala povprašat za prispele znamke!

Prav imajo, ko pravijo. Vprašati ni greh.

Torej tukaj smo. Spametovani. Delamo tisto kot vselej – tisto, kar znamo. Bezamo v ideje, besede, oblike in slike. Vse v družbi povprečno dobre kave, ki jo zmore naša čajna kuhinja. In če smo tukaj (in zdaj, bi bilo smiselno dodati), se na teh straneh ne trudite najti skrbno popredalčkane projekte naše preteklosti. Te boste zasledili kvečjemu v kakšnem nostalgičnem flešbeku. Bržkone pa bomo v tole virtualno čajno kuhinjo odložili domislice, okruške in trohice naše sedanjosti. Jp, agencijske. Osebne. Na vse pretege neformalne.